Kaj je logoterapija?

Logoterapija je v smisel usmerjena psihoterapija. (Lukas, 2017). 

Logos pomeni človeškost človeškega bitja. Logoterapija in bivanjska analiza sta primerni za delo z različnimi starostnimi skupinami (mladostniki, odrasli, starostniki)

Utemeljitelj logoterapije in eksistencialne analize je Viktor Emil Frankl, nevrolog in psihiater. Kot dijak in študent medicine je bil tesno povezan z utemeljiteljem psihoanalize, Sigmundom Freudom, kot mlad zdravnik pa z Alfredom Adlerjem, utemeljiteljem individualne psihoterapije. Preživel je štiri koncentracijska taborišča in od tam je lahko pričal, kako nepričakovano in močno se lahko človek bori in se spopada tudi z najhujšimi okoliščinami in tak tudi za vedno ostane. Samo človek je zmožen, da se lahko odtrga celo od najhujših okoliščin, kar se kaže tudi skozi humor. O humorju pa pravijo tudi, da je božanska lastnost. 

Logoterapijo uvrščamo v poglavje bivanjske psihiatrije in je na tem področju priznana za edino šolo, ki je razvila nekaj, kar imamo upravičeno za tehniko. S tem pa se tehnikam ne prepisuje prevelikega pomena, saj je pri zdravljenju najbolj pomembna človeško razmerje in bivanjsko srečevanje. Nikoli ni pomembna tehnika sama po sebi, ampak to, v kakšnem duhu tehniko uporabljamo. (Frankl, 1969)

Vsak človek globoko v srcu občuti hrepenenje po tem, da bi bilo njegovo življenje smiselno, vendar je smisel ena tistih dragocenosti, ki je ni mogoče izdelati v tovarni ali kupiti za drag denar. Smisel govori sam zase in nikomur ni treba opozarjati nanj. Smisla ni mogoče iznajti, ampak ga je treba najti, ni ga mogoče predpisati, mogoče ga je samo opisati. (Lukas, 2014)

Logoterapija se ne ukvarja samo z bitjem, ampak tudi s smislom in je več kakor samo analiza. Logoterapija je zdravljenje s smislom. Logoterapija ni čudežno zdravilo in pri njej ne gre za boljše razumevanje psihoze, ampak za krajše zdravljenje nevroze. 

Človek je zmožen, da izbere svoje stališče do samega sebe. Da se postavimo na stališče do telesnih in duševnih pojavov, pomeni, da se dvignemo nad njihovo raven in odpremo novo razsežnost – nooetično ali duhovno razsežnost. 

Ljubezen in vest sta najbolj človeška pojava in hkrati najmočnejša izraza neke druge edinstveno človeške zmožnosti, zmožnosti preseganja samega sebe. Človek je neskončno več kot računalnik. Človek lahko svobodno odgovarja na vprašanja, ki mu jih zastavlja življenje, ampak te svobode ne smemo mešati s samovoljo. Razlagati si jo moramo odgovorno. Človek je svoboden in odgovoren, toda njegova svoboda je končna in ni vsemogočna. 

Psihoterapevt pacientu ne bo vsiljeval svetovnega nazora in noben logoterapevt ne trdi, da ima odgovore. Smisel je treba najti, ne moremo ga dati. Logoterapija ne daje in ne razdeljuje receptov, ne daje smisel in namero. Logoterapevti ne poznamo smisel posameznika, smo pa prepričani, da je smisel treba izpolniti. Smisel lahko odkrijemo skupaj. 

Logoterapevt ni ne moralist in ne razumnik. Njegovo delo temelji na empiričnih razčlembah, kar kaže, da v življenju lahko najdeš smisel, če ustvariš delo ali opravljaš dejanje ali izkušaš dobroto, resnico in lepoto, naravo in kulturo ali ko ljubiš. (Frankl, 1969)

Logoterapija s svojimi tehnikami predstavlja izjemen pristop pri raznih tesnobah, anksioznosti, pri boječem pričakovanju in pri pretiranem strahu. Posamezniku pomaga pri globoki žalosti in pri pomanjkanju volje, pri razdražljivosti in nespečnosti, pri motnjah hranjenja, čustveni ravnodušnosti, pri težavah v odnosih in pri raznih, težjih življenjskih okoliščinah